Klemen Bučan ima rolkanje rad od mladih nog. Prvo rolko je dobil kot fantič, za 16. rojstni dan pa prvi pravi skejt. »Skejtal je sosed, gledal sem tovrstne filmčke. Imel sem sošolca, ki je to počel, pa sem rekel, da hočem to početi tudi sam,« pravi. Aktivno je sicer tekmoval le sem ter tja. »Ampak ravno to je čar, ne potrebuješ tekmovanja, da zmagaš. Vsak nov trik, ki se ga naučiš, je osebna zmaga. Tekmovalnost je bolj motivacija za večje in težje stvari. Ta šport me navdušuje in privlači, saj ne pozna meja v kreativnosti. Ni pravil, kaj je prav in kaj ne, kaj lahko narediš s skejtom, lahko si izmišljuješ trike, zame je to balet na asfaltu,« doda.
Najbolj ponosen je, da je preskočil stopnice pred kranjsko policijo. »Mislim, da sem še vedno edini, in zame je pomembnejše kot zmaga na tekmovanju,« pove. Največje tekmovanje, ki se ga je udeležil, je bilo v Kopru, na njem so se pomerili tudi tekmovalci iz tujine, uvrstil se je med prvo petnajsterico. »To je šport predvsem za kreativne in vse, ki jih ne moti bolečina in ki se radi družijo z enako mislečimi, skejterji smo vedno držali skupaj,« doda. Večkrat se je že poškodoval, najhuje jo je skupil, ko mu je počila kost v stopalu in je bil dva tedna na berglah.
Kot najstnik si je želel biti profesionalec. »Hotel sem oditi v Ameriko, a sem kmalu dojel, da je skejtanje v Sloveniji bolj mogoče za lastno veselje. Živeti od tega športa pač ni mogoče,« pravi fant, ki si je dal podobo skejta tetovirati na roko.
