Kdo pa so dekleta mlada?

Kdo pa so dekleta mlada, puške imajo na ramah, kdo pa so dekleta mlada, ali ni jih prav nič strah? To so mlade partizanke, slušale so glas srca, to so mlade partizanke, strah pustile so doma. To je del pesmi, ki velja ali je veljala za narodno, pesem upora. Upor proti okupatorju je podobna skovanka kot nacionalni interes. Njegov pojmovni okvir se definira vsakič posebej, glede na aktualne razmere in potrebe v družbi. Gre za neke vrste kreiranje sovražnika, za aktualne potrebe. Ko imamo sovražnika zelo dobro izbranega, pa lahko začnemo pumpati množice proti njemu. Dolgo in počasi. Sejemo seme zla.

Ko gledamo zemljevid Evrope in nekaj njegovih prejšnjih verzij, ugotovimo, da se je slika že v minulih sto letih nekajkrat zamenjala. Najbolj zanimiv oziroma najbolj dinamičen je vsekakor ta srednjeevropski del, ko smo imeli nekaj časa na sliki monarhijo, potem na istem mestu nekaj združenj držav, zdaj pa gre za pravi kolaž pisanih flek, ki naj bi barvale posamezne države. Prav tako je v nekem trenutku iz te slike izginila Poljska, se znova pojavila, nekaj časa je bil na sliki štiribarvni Berlin, pa je v naslednji izvedbi zemljevida skupaj z okolico dobil enotno barvo.
Tu in tam pozabimo, da je Grenlandija tudi del Evrope. Osredotočamo se na unijo in v veliko primerih nam podrobnosti oziroma direktive in napotila zameglijo celostno podobo. Na Grenlandiji se slika ne menja. Imajo, kar imajo, mogoče zaradi tega, ker so vsi njihovi sosedi daleč stran in je treba vložiti veliko napora, da se s sosedom spreš. Ali pa gre zgolj za vpliv narave, ki hladi tudi strasti. Pri nas v osrednjem delu, ko visimo drug drugemu na ograji, pa se vedno najde kako jabolko, ki pade čez, in problem je takoj narejen.

Potem se nekoliko zgrizemo in na koncu ugotovimo, da je bilo vse skupaj brez zveze, pa se začne obdobje hlajenja in popravljanja krivic. In tako v ponavljajočem se ciklusu. Komaj takrat pridejo na plan vse resne težave, ki smo jih naredili s tako imenovanjem bildanjem nacionalnega ponosa na nepravi način. Šele potem postanejo mlade partizanke, ki strah pustile so doma, resna težava in obremenitev za celotno okolico, še posebno pa same zase. Kako razložiti tem dekletom mladim, da je prošla baba sa kolačima.

Čeprav rinejo že krepko proti devetdesetim, so v svoji zaznavi še vedno mlade partizanke. Gard, v katerega se postavijo takoj, ko kdor koli tudi malenkostno odpre temo njihovega trenutnega početja, je tako močan, da se posameznik ne le ustraši, ampak niti pomisli ne, da bi se spuščal v nadaljnje polemike. Saj ne da bi kdor koli dvomil o plemenitosti njihovih dejanj, o izkušnji, ki je pustila trajne posledice, vendar je mogoče ključno vprašanje pri celotnem ustroju neke družbe, ne katere vojne so se začele in kje so se odvijale, ampak kdaj so se končale. Vprašanje, kdaj se je posamezna vojna končala, je tisto, na katero ni možno dobiti enoznačnega odgovora. Nekatere se vlečejo generacije. Nekaterim godi, da se te stvari čim dlje vlečejo, saj se samo s temi spomini lahko tudi pri devetdesetih počutiš večno mlad. Poenostavljeno povedano gre za lojalnost blagovni znamki. Tako kot tisti, ki so v mladih letih vozili spačka, še danes segajo po avtomobilih te znamke. Avto, ki je bil za tiste čase dostopen in uporaben, je na njih naredil vtis. V srce je zapisal spomine, ki jih ni možno izbrisati, ki tudi po letih in novih izkušnjah ne zbledijo kar tako.

Zaradi tega verjamemo, verjamemo tudi takrat, ko ne vidimo. Ker vemo, da je tako. Imamo prav, tudi ko nimamo prav. Potem pa se naenkrat zgodi, da smo pripravljeni stoenko, ki smo jo hvalili kot najboljši avto na svetu, naenkrat zamenjati za nekaj drugega.

Nenehna želja po tem, da ostanemo večno mladi, ko znova iščemo izkušnjo, ki bi trajala, pustila isto sled, kot so jo pustile minule izkušnje. Zaradi tega se vojne ne končujejo, zaradi tega se operirajo joški, zaradi tega se spreminjajo zemljevidi držav in zaradi tega zamenjamo avto, četudi bi ga lahko uporabljali še nekaj let. Ker želimo biti vedno mlada partizanka, ki koraka skozi vas. Baje je to glas upora. Upora kar tako. Ko pa boste sosedu rekli, da greste na Grenlandijo s spačkom, vas bo imel za čudnega. Res smo čudne kreacije.