Kaj vas je spodbudilo k tako čustvenemu zapisu o mami?
Dejstvo, da je vse življenje delala v ne preveč prijaznih razmerah, torej v izjemni vročini, ki je bila, sploh poleti, neznosna, da se je temperatura v kuhinji brez težav povzpela do 50 stopinj. Navdahnilo me je tudi njeno mrzlično odštevanje dni do 'penzije'. Vesel sem bil, da je končno dočakala zaključek svoje službe, ki pa ji, v nasprotju z mano, nikoli ni bila res v veselje. Predvsem zato, ker je bila vedno podplačana.
Sta od nekdaj tako povezana ali se je vajin odnos z leti kaj spremenil?
Daleč od tega, da bi bila od nekdaj tako povezana. Najin odnos se je spremenil čez noč, od tistega dne, ko sem se odselil od doma. Bili so trenutki, ko sva si šla precej na živce. Vsem mladim, ki imajo doma nenehno nesporazume, priporočam, da spakirajo kovčke in gredo na svoje. Mislim, da je to zelo zdravo, pametno in zrelo dejanje, če si ga seveda lahko privoščiš.
Imate občutek, da smo otroci staršem dovolj hvaležni za vso požrtvovalnost? Ali nam je preveč samoumevno, da so tam samo in zgolj zaradi nas?
Ves čas po malem joče od ganjenosti in sreče.
Ko sem bil mlad, nisem bil pretirano hvaležen. Od hormonov in iskanja samega sebe mi je bobnelo v glavi in se preprosto nisem mogel toliko ukvarjati s tem. Poleg vsega mi je primanjkovalo empatije in sem bil obremenjen predvsem sam s sabo. Ogromno stvari, ki so mi jih starši v mladosti govorili, nad katerimi sem se zgražal, so se kaj kmalu izkazale za zelo resnične. Danes sem jim zelo hvaležen, da sta kljub ne preveč rožnatemu finančnemu stanju zmeraj nekje izbrskala toliko, da sta mi kupila stvari, ki sem jih želel, in mi že pri 18 letih podarila njuno staro zastavo 128.
Kako vas je oziroma sta vas vzgajala?
Skromno, neagresivno, brez pretepanja. Seveda sta tudi onadva pri vzgoji naredila kar nekaj napak, ki se v mojem življenju odražajo še danes, a ju zato ne krivim (več). Oba bi, podobno kot vsi drugi starši na svetu, nujno morala na intenziven tečaj starševstva, preden sem se rodil, ker si starši ne morejo niti misliti, kako nekatera njihova dejanja v otroštvu vplivajo na naša odrasla življenja.
Kaj vas najbolj fascinira pri vaši mami, s katero sta postala dobra prijatelja?
Da že vse življenje na polno kuha. Vse dneve je kuhala v službi, potem je vsak dan znova pripravila kosilo in večerjo še doma, pa očetu malico za v službo, kuhala je tudi na obiskih pri vseh sorodnikih. Nekakšen avtomatizem jo je spodbudil k temu, da je kar vstala s stola in se postavila za štedilnik. Marsikdaj smo obiskali kak piknik, kjer je nervozno postopala okoli žara, ker se ji je zdelo, da pravzaprav nihče ne zna dobro peči mesa, in je spodila žar mojstre ter prevzela vajeti v svoje roke.
Njeno trdo delo ste zelo čutno ubesedili in s tem nagovorili ogromno mam in očetov, ki opravljajo 'necenjena' dela. Kako ste se vi kot otrok soočali s tem?
Spomnim se, da so se sošolci pogosto pogovarjali o službah svojih staršev in se pravzaprav hvalili z njimi, jaz pa se v teh pogovorih navadno nisem veliko oglašal. Vem, da mi je bilo včasih nerodno, da sta moja mama in oče po poklicu kuharica in zidar, ampak ko zdaj pogledam nazaj... Uh! Moral bi biti ponosen! Otroci smo včasih res presneto 'blesavi'.
Kako se je na vašo objavo odzvala mama?
Ni verjela, da je njena fotografija dobila skoraj 12.000 všečkov in da jo je delilo več kot 300 ljudi. Očeta je spraševala, ali je kakšna napaka, in je hotela videti še na njegovem računalniku, kjer je bil rezultat povsem enak. Potem me je poklicala in vprašala, kaj je to, kdo je pisal vse te komentarje – 900 komentarjev?! A si to ti kako naredil? Potem je uživala v pozornosti, te je bila deležna tudi v živo pred kolegi in domačimi, saj so ji vsi čestitali za izjemno odmevnost. Najprej se je v soboto napila, vso nedeljo pa porabila, da je povšečkala vseh 900 komentarjev in večini tudi odgovorila. Pri tem mi je napisala, da se ves čas po malem joče od ganjenosti in sreče.
