V družbi Naceta Junkarja ti ne more biti dolgčas, so napovedali ljudje, ki pevca in pevskega pedagoga, človeka morja in sonca, razpetega med Dolenjsko, Primorsko in osrednjo Slovenijo, bolje poznajo. Drži, kratkočasen je, razmišljujoč, natančen, čustven, pozoren. Eden tistih, ki hodijo po svetu z odprtim srcem. In to so, čutiti je že tako, mnogi izkoristili.
Nace o slabih izkušnjah ne govori na tragičen način, verjetno tudi zato, ker se izogiba obsojanju in vsemu tistemu, kar diši po opravljanju in negativnem. Svoje ljudi, tudi kolege in kolegice, raje pohvali, vzpodbuja in povzdiguje, kot da bi pestoval zamere. Je ena prvih javnih osebnosti, ki so spregovorile o depresiji, mogočni nasprotnici, s katero še bijeta bitke, a kaže, da trmasta gostja izgublja ostrino in naboj.
Nace, kako ste?
Kar v redu, hvala za vprašanje. Nekaj let bi si odštel, a to pač ne gre (smeh). Po dobrodelnem koncertu se tudi sam vedno počutim dobro. Ko storim dobro za nekoga drugega, sem dobro tudi jaz.
Kako preživljate poletje?
Za preživljanje poletja je zelo prijeten moj dolenjski dom, postavljen na hribu, tam skoraj vedno malce pihlja. Glede na to, da močno sonce in visoke temperature že dolga leta težko prenašam, grem na plažo, kadar se pač odločim, zgodaj zjutraj, ko je temperatura morja še prijetna. Izjemen užitek je plavati tja do desete ure dopoldne.
Se spominjate svojega prvega plavanja?
Seveda se spominjam. Prvič sem zaplaval na tečaju v bazenu Vevče pri šestih letih. Vsi, ki smo imeli starše zaposlene v Papirnici Vevče, smo imeli brezplačno letno vstopnico za vevški bazen. Enkrat na leto smo odšli v Novigrad – Pineto, kjer je bil počitniški dom podjetja. Tam smo bili na plaži ves dan, verjetno so bile takrat temperature nižje.
Nudizem, da ali ne?
Pravi nudist nisem, ker nisem ljubitelj organiziranih nudističnih plaž. Rad imam plažo, kakršno je naredila narava. In tako naravnega se tam počutim tudi sam. Če sem v državah, kjer moram biti oblečen, seveda sem. Prvič sem bil nudist na maturantskem izletu, spoznal sem, da je to sproščen, dober občutek. Takrat so bile kopalke narejene iz materiala, ki se zlepa ni posušil.
Srečala sva se na festivalu Melodije morja in sonca 2017. Kolega Roman Turnšek je za Slovenske novice pozneje zapisal, da so vas televizijci med prenosom, kljub temu da ste dvakratni zmagovalec tega festivala, preprosto ignorirali. Kakšno ozadje ima ta zgodba?
Na festival v Portorožu sem povabljen vsako leto. V Avditoriju sem prvič zapel v operi Cavalleria Rusticana, leta 1979, v notranjem in zunanjem avditoriju pa tudi v stekleni dvorani sem zapel več kot petdesetkrat. Po trikratnem nastopu na festivalu in pozneje v Večerih gostov pa Večerih praznovanja obletnic festivala je pač izjemno čudno, da nobeno leto v zadnjem desetletju, ko je navada spregovoriti z bivšimi zmagovalci, pevci na festivalu, k meni ne pristopi nihče od voditeljev. Mislim, da sta ves ta čas oba ista (Lorella Flego in Mario Galunič, op. a.). Lani, denimo, sva s prijateljico sedela ravno nasproti moje sopevke na tem festivalu Helene Blagne. Med oglasi, ko se je voditelj sredi občinstva pripravljal na pogovor s Heleno Blagne, sva se z voditeljem pozdravila, z njo je v neposrednem televizijskem prenosu spregovoril pred kamerami, z menoj ne.
Je voditelj Mario Galunič, urednik razvedrilnega programa Televizije Slovenija, samosvoj, samovoljen?
V nedeljskih oddajah na nacionalni televiziji sem zadnjič nastopil, ko je goste izbiral zdaj pokojni urednik Mito Trefalt. Bilo je v oddaji Nedeljskih 60, pel sem gostji Mili Kačič. Oddajo je vodil takrat nov, mlad voditelj, ki je potem prevzel vodenje in urednikovanje večine nedeljskih oddaj, jaz pa od takrat nisem nikdar povabljen v nobeno nedeljsko oddajo Televizije Slovenija, pri istem voditelju. Minilo je, ne vem, morda dvajset let. Zato se niti ne čudim več tej ignoranci na Melodijah morja in sonca 2017, ponavlja se vsako leto, že vse desetletje. Letos sem bil v prvi vrsti s prijateljico, s slovensko operno pevko Zdenko Gorenc, voditeljema na ogled, pa spet ni bilo nič.
Zmagali ste z melodijama Vrniva se na najino obalo in Slovenskim mornarjem.
Res je. Menim, da se dvakratnega zmagovalca, od tega enkrat v duetu, v dveh močno odmevnih pesmih, ki sta postali zimzeleni z dodano barvo morja, takega pevca toliko let ne prezira. Seveda ni nič narcisoidno, če to povem.
Organizatorji so tudi ljudje iz vrst Avditorija Portorož.
Seveda, tu sta še Avditorij in direkcija nacionalne televizije. Naj oni povedo, kaj je prav in kaj ni. S to televizijo sem sodeloval od leta 1975, z Avditorijem pa od 1979. Sem velik prijatelj obeh ustanov ter zelo velik prijatelj Občine Piran že štiri desetletja, leta 2014 sem od piranske občine, od župana dr. Petra Bossmana prejel izjemno cenjeno, meni zelo ljubo in častno plaketo – priznanje. To pa ni kar tako. Ostajam umetnik, slovenski pevec in nenadut človek. Na to sem ponosen!
Kaj je vaša prva misel, ko vas povprašam o Heleni Blagne?
Helena je poosebljeno socvetje veliko zelo čednih vrednot. Od leta 1983, ko sva se spoznala in isto leto že prvič zapela, takoj sva bila sprejeta z bučnim aplavzom, jo zaznavam kot osebo, ki zelo dobro ve, kaj hoče, kaj želi, in ima izjemno veliko energije. Začela sva s prijateljskimi obiski in stopnjevala najino druženje in skupno pevsko kariero. Nemogoče je sešteti ure, dneve in mesece, ki sva jih preživela skupaj na odru in zasebno. Izjemno sem vesel, ona pa zagotovo tudi, da sva dala diamantno krono najini in slovenski glasbi s pesmijo Vrniva se na najino obalo avtorja Ota Pestnerja. Ta duet je bil in ostaja nekaj enkratnega in skoraj neponovljivega. Velika kakovost glasu, izjemna muzikalnost pa izvrstna pevska partnerica na odru, to je Helena Blagne.
Slišati je, da ste strog in pravičen pevski pedagog. Kateri od učencev je na vas naredil največji vtis?
Nikoli o sebi ne govorim kot o pevcu, o tem naj sodijo drugi. Sem pa izjemno natančen, zahteven, tečen, pa vendar uspešen in prijazen pedagog. Velik specialist za ustvarjanje vokalistov, za odpravljanje hripavosti in popravljanje stika glasilk. Moja specialnost je tudi rešitev pred nastajanjem pevskih vozličkov ali kar je najtežje – ponovno pomagati shoditi vokalistu po operaciji glasilk. V tem sem res velik mojster, vedno sodelujem z zdravnikom foniatrom.
Vesel sem podvigov svojih učencev, od prvega nastopa v domačem kraju do največjih festivalov doma in v tujini, tudi na Eurosongu, ponosen sem na njih še bolj kot oni sami. Prenekateremu opernemu pevcu često olajšam premagovanje najtežjih tonov, fraz v različnih operah, koncertih doma in v tujini. Ko bo čas, bom spregovoril o imenih in njihovih dosežkih.
Si upate napovedati lepo prihodnost kakšnemu slovenskemu izvajalcu?
Ko poslušam nove izvajalce, opažam mnogo preveč napak v tehnikah petja. Kljub izjemno dobremu ozvočenju slišim šume na glasovih, nakazano hripavost in podobno. Pa pesmi so prevečkrat napisane s premalo pevskega razpona, treba je znati peti v nižino in v višino, ne pa se sprehajati samo po srednji legi. To je dolgčas. So izjeme, ki pa jim manjka znanje. Škoda. Če obvladaš svoj glas, je petje prijetno. V najvišje tone je treba iti z veseljem in v njih uživati. Seveda vsakemu želim najlepše uspehe in veliko sreče, s pravilnimi tehničnimi popravki pa ja, imamo kar lep pevski naraščaj.
