Preden se usedeva, naju pozdravi njegov prijatelj Svetozar Raspopović - Pope. Ko izmenjamo nekaj besed o vinu, me kot vinar pouči: »Treba je pozdraviti svoje vino, pa tudi lastnika in tiste, ki ga uživajo.« Naročiva njegovo vino in Danilo pojasni svoje prijateljske vezi: »Pomembno je vzdrževati stike. Vino se malo drugače prodaja kot stoli ali vijaki. Ima neko identiteto, svojo osebnost. Vsak letnik je nekaj novega, zgodba zase. Treba je predstaviti posebnosti nove zgodbe pa tudi kakšno novo vino spraviti v lokal.« Ne samo po Sloveniji, tudi po tujini precej potuje. »Vino izvažamo v 18 držav. Po Evropi skoraj povsod, tudi v nekdanje države Jugoslavije, sicer pa je naše vino že 16 let na Japonskem, tri leta na Kitajskem, novi trg od predlani pa je Izrael.« Slovensko vino je na splošno zelo cenjeno v tujini. »Velikokrat nam morajo drugi odpreti oči. Ne samo o vinu, ampak širše o Sloveniji, kako je lepa, o naši kulinariki …« Nato po premisleku pove: »Slovenci smo dobri marsikje. Samo upati si moramo!« Vedno bolj se iščejo posebnosti. »Mi smo majhni in uspe nam lahko samo s kakovostjo. Biti moramo ekskluzivni, butični. Tako v turizmu kot drugje.«
Vino je melodija njegovega srca
Ko nazdraviva, ga povprašam o njegovi najnovejši vlogi predsednika Vino Euro 2018, ki se bo naslednje leto odvijalo pri nas. »Da nam je uspelo, je res nekaj posebnega in dokaz, da znamo biti Slovenci prava ekipa, da znamo držati skupaj.« Doda, da so Slovenci že tretjič postali evropski prvaki. Prvi kapetan slovenske reprezentance še pove, da je za vinarja pomembna kondicija. »Vinarski posel je posebej težek: delo v vinogradu, v kleti, na trgu … Moraš biti v dobri kondiciji, zato je odlično, da se ukvarjaš s kakšnim športom.« Izvem, da imajo jutri trening z ekipo. »Že komaj čakam, da se malo 'zlaufam'. Ampak zaradi posla velikokrat manjkam.« Poleg nogometa Danilo obožuje glasbo in igra trobento. »Za energijo pa pijemo vino,« pove v smehu in našteje pozitivne snovi. »Vino je živo, ima življenje. Če ga uživaš ob pravem času v dobri družbi, je več kot samo pijača, ki te odžeja. Jaz večkrat rečem, da je vino melodija mojega srca.« Nato odkrito pove: »Rad bi čim več časa preživel v kleti in vinogradih. Ta teden sem šel malo zraven z delavci, da sem začutil trte. Dandanes smo vinarji manj med trtami in v kleti. Veliko poklicev imaš kot vinar: od vinogradnika, kmeta, ki obdeluje trto, do pridelovalca, ki pridela žlahtno kapljico, in umetnika, ki ustvarja razmerje med kislino, sladkorjem, alkoholom, da nastane uravnoteženost … Kot slikar slika sliko ali glasbenik zaigra melodijo, da je super.«
Vina ga kličejo
Ob testeninah z morskim pridihom mi pojasni svojo družinsko zgodbo, pomemben se mu zdi razvoj in tudi v prihodnost realno zre. »Še malo je treba dodati na kakovosti. Če bi rekel, da sem zdaj zadovoljen, bi šel nazaj. Naši pravi letniki šele prihajajo! Tudi s časom postajaš malo bolj zrel in izkušen. Tu se vsaka zgodba začne na novo. Res je osnovno znanje, ampak vsak letnik ima svoje posebnosti. Pridelek vina je edinstven in neponovljiv. Takšnega letnika, to je 2016, ki ga pijemo zdaj, ne bo več. Takšnega ne bo več tisoč let, to je samo ta.« Še posebej pomembno se mu zdi, da daje v vino 'sebe'. »Z vinom se vsak dan pogovarjam, tudi trobento zaigram, če mi čas to dopušča. Vino se na to odziva. Včasih pridem domov iz Ljubljane malo prej in bi delal v kleti, pa odprem prvo vino, pa drug sod … Vino mi prav reče: 'Danes beži iz kleti, nočem te videti!' Sploh noče imeti stika z mano. Takrat je bolje, da grem v prvo gostilno pa tam pijem in ne delam več škode.« Lahko pa je tudi obratno. »Pride dan, ko te vino kar kliče. Včasih smo prišli domov s kakšnega obiska in sem zvečer rekel, da grem samo malo pogledat v klet, pa sem prišel zjutraj ob dveh ali treh v hišo. Žena me je spraševala, kje sem bil. Ne znam opisati, ampak vino me je kar klicalo! 'Pridi še mene malo pogledat,' je odmevalo po kleti.« Pogovor z vinom ima posebno vrednost. »Tudi če ga pošiljam na ocenjevanja, degustacije v tujino, ko ga zapakiram, mu rečem: 'Stari, zdaj pa pokaži, kaj znamo Slovenci.' To pozitivno vpliva in dokazano je, da deluje, če vnašamo dobro energijo, dobro misel v nekaj … Dobro se z dobrim vrača! Če bi šel v klet delat slabo razpoložen in bi tam preklinjal, razbijal, bi se to zelo poznalo tudi na vinu.« Ko naročiva še jagodno torto ob njegovem tramincu, pa Danilo pove, da je to vino za uživanje in se ga ne pije vsak dan. »Že v zgodovini je bil traminec sorta v vinogradih, kjer malo rodi. Preveč sort je samo drobljenje neke zgodbe. Odločilna poteza je bila, da smo se mi odločili, da bo to sorta, po kateri bomo poznani. Posvečamo ji največ pozornosti, ker je več kot polovica vinogradov te sorte. V našem okolišu so idealni pogoji zanjo. Že v starih knjigah piše, da najboljši traminci prihajajo iz Radgonsko-Kapelskih goric, najdemo pa jih še v Halozah, Ljutomersko-Ormoških goricah in v Mariboru.«
Najbolj bogat ampelografski vrt
Njegov dišeči traminec se res lepo zlije z jagodno torto in kot diplomirani agronom mi pojasni osnove biokemijskih procesov. »Laže vse skupaj združiš, če malo bolj podrobno poznaš biokemijo,« pripomni ob moji pohvali njegovega širokega znanja o vinu. »Staršem sem hvaležen, da so to razumeli in me pustili na študij. Včasih je bilo na takšni kmetiji z živino, kot smo jo imeli mi, rečeno, da moraš doma delati. Vendar so oni podprli mojo željo po študiju. To ti da neko širino, dobiš drug pogled na vse skupaj. Praksa pa doda piko na i.« Danilo se ukvarja tudi z raziskovanjem. »Trenutno imamo pri nas najbogatejši ampelografski vrt.« Ko ga povprašam, kaj je to, mi razloži: »Ampelografija je veda, ki se ukvarja s proučevanjem različnih sort vinske trte. Trenutno imamo posajenih 160 različnih sort in klonov. Ravno zdaj sem iz Šampanije pripeljal sorto pinot meunier.« O zloglasnih šampanjcih pove še: »Čeprav spijem več vina, mi vedno bolj ugajajo penine. Da ne bomo o šampanjcih, v Sloveniji imamo lep izraz penine.« Pouči me, da moram vsak dan spiti en kozarec penine. »Že aristokratske Francozinje so si delale kopeli iz šampanjca in ga vsak dan uživale. Naša profesorica Slavica Šikovec je vedno rekla, da je boljše od vsake kreme zjutraj kozarec penine, da ostane koža iskriva in mladostna leta in leta.« Ko še enkrat nazdraviva, Danilo v smehu pove: »Marsikaj dela vino, če ga uživamo v pravi družbi in pravi količini. Samo to je vedno relativno, kaj je prava količina. Včasih potrebujemo več, drugič manj … Včasih je en kozarec dovolj, drugič pa ti jih ugaja pet! Predvsem pa moraš piti na veselje v prijetni družbi. Ne ga piti na žalost!«
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
