Pri 19 letih meri 233 cm in še raste

Ima 19 let in živi v ameriški zvezni državi Michigan, njegovo ime pa je tudi v Guinnessovi knjigi rekordov: Broc Brown je namreč najvišji najstnik na svetu. Trenutno je visok 233 centimetrov in še raste!

Če bo v povprečju zrasel 15,2 centimetra na leto, bi utegnil kmalu prekositi zdaj najvišjega človeka na svetu, Sultana Kosna, ki je visok 2,48 metra. Ko je bil star pet let, so mu diagnosticirali sotosov sindrom, znan tudi kot cerebralni gigantizem. Gre za redko genetsko motnjo (prizadene enega na 15.000 ljudi), za katero sta značilni nadpovprečni višina in teža ob rojstvu, hitra rast v prvih letih življenja, velika stopala in dlani ter visoko čelo, pa tudi strabizem in blagi zastoj v mentalnem, motoričnem in socialnem razvoju.

Zdravniki so njegovi materi Darci povedali, da najverjetneje ne bo preživel najstniškega obdobja, vendar je Broc premagal temne napovedi. Pa mladenič ne trpi samo za gigantizmom, ima težave s srcem, ukrivljeno hrbtenico in spinalno stenozo (hrbtenično zožitev); poleg tega se je rodil z le eno ledvico in zato navkljub močnim bolečinam v hrbtenici ne sme jemati protibolečinskih zdravil. »V hrbtu čutim ostro bolečino, kot bi me nekaj ali nekdo prebadal z iglo. Težko je, ko bi mi vsaj zdravniki lahko pomagali,« pravi obupani Broc. In čeprav rešitve za te težave ni, so zdravniki zdaj prepričani, da bo Broc doživel normalno starost. »To je dobra novica, vesel sem, da bom dolgo živel,« pravi najstnik, ki se zaveda, da bo življenje težko. Ima namreč tudi težave z učenjem in motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ter eksplozivno motnjo, ki pomeni ponavljajoče se, impulzivne in problematične izbruhe verbalnega ali fizičnega nasilja. »Ko se razjezi, je zares jezen, tudi luknjo v steni je sposoben narediti. Lahko bi bilo nevarno, če ne bi jemal zdravil in se pomiril,« pravi mama Darci in še: »Na splošno pa je izjemno prijazen, njegovo srce je veliko kot njegovo telo.«

No, izjemna višina s sabo nosi tudi visoke stroške. Vsa oblačila pa tudi obutev, ki jih nosi Broc, so narejena po meri, to pa seveda stane precej več, kot odštejemo za konfekcijska oblačila; ob tem ima tudi posebej zanj izdelano posteljo, pa stol, oboje je stalo tisoč dolarjev. K sreči jim pomaga skupnost, v kateri živi, zbrali so tisoč dolarjev, s katerimi so nakupili oblačila. A teh ne nosi dolgo, ker tako hitro raste, nenehno potrebuje nova. »Upam, da bom nekoč delal v športni trgovini, lahko bi bil tudi blagajnik. Rad bi imel službo,« pravi Broc, mama dodaja: »Nočem ga priganjati, da bi počel nekaj, česar ne mara. Upam le, da bo imel dobro življenje in bo srečen, ne glede na to, s čim se bo ukvarjal.«